Skip to content

Krajevna skupnost Radovljica

TEL.: 04 530 4960
GSM: 040 473 906

E-naslov: ks.radovljica@siol.net
Zastava
PREDLOG ZA ZASTAVO KRAJEVNE SKUPNOSTI R A D O V L J I C A

Opis, utemeljitev in grafična predstavitev:

mag. Jure Sinobad


Veksilološka utemeljitev:

Iztok Šorli



Radovljica, 27. 3. 2007
1. ZGODOVINSKA UTEMELJITEV

Radovljica se v pisnih virih prvič omenja v listini, datirani 24. marca 1169. Naselbina, ki je zrasla na prodnatem pomolu med predtrškim Dolom in dolino reke Save, je konec 13. stoletja prerasla v trg. Vzroke za nastanek radovljiškega trga moramo iskati v dinastičnem spopadu, ki se je po smrti starega grofa Hermana II. Ortenburškega leta 1256 vnel med njegovima sinovoma Henrikom IV. in Friderikom I. Nasprotja med bratoma so se stopnjevala vse do leta 1263, ko sta si Hermanovima naslednika s pomočjo koroškega vojvode Ulrika razdelila grofijo. Henrik je dobil boljši del, skupaj z večinskim deležem na rodbinskem gradu Ortenburg in trg Spittal pod njim. Friderik takega središča ni imel, zato si je prizadeval urediti podobno središče v Radovljici in okolici.

Ko je okrog leta 1270 grof Henrik IV. Ortenburški umrl brez potomcev, je njegov brat Friderik dobil v posest celotno ortenburško grofijo. Kljub temu, da so bili interesi grofa Friderika zdaj precej širše zastavljeni, razvoj v Radovljici ni zastal. K cerkvi sv. Petra so na pobudo Friderika I. Ortenburškega prenesli sedež Klemenove pražupnije na Rodinah. To se je zgodilo po Henrikovi smrti leta 1270 in pred letom 1296, ko se v seznamu papeških desetin oglejskega patriarha Raimunda della Torre Radovljica prvič neposredno omenja kot sedež župnije. Pisni viri govorijo o Radovljici kot trgu šele nekaj desetletij pozneje, prvič v kupni pogodbi iz leta 1333, s katero sta radovljiški tržan Nikolaj Gramaflanz in njegova žena Jera prodala dve hubi Marku iz Polhovega Gradca. Listina o povzdigu trga v mesto se ni ohranila, vsekakor pa je Radovljica prerasla v mesto proti koncu 15. stoletja, v času, ko so župnijski cerkvi sv. Petra dozidali novo gotsko cerkveno dvorano.
 
Iz vsega navedenega je razvidno, da imajo Ortenburžani izključne zasluge za nastanek radovljiškega trga in župnije. Simbol njihove rodbine je bil grb z rastočo konico in angelskimi krili rdeče barve na srebrnem grbovnem polju. Znotraj rdeče rastoče konice je bilo upodobljeno srebrno angelsko krilo. Baročno fresko grba grofov Ortenburških si lahko ogledamo nad južnim oknom prezbiterija župnijske cerkve v Lescah. V isti cerkvi, prav nasproti ortenburškega grba, je nad severnim oknom prezbiterija naslikan grb grofov Celjskih. Mesto in občina Celje sta ponosna na tri zlate zvezde na modrem polju in jih uporabljata v svojem grbu in zastavi − še več, celjske zvezde so postale tudi del slovenskega državnega grba. Če vemo, da se lahko celjski knezi za izjemen politični razmah, ki jim je uspel v prvi polovici 15. stoletja, zahvalijo predvsem ortenburški dediščini, ni nobenega razloga, da Radovljica v svojih simbolih ne bi uporabljala heraldični element iz ortenburškega grba − rdečo rastočo konico na srebrnem polju. 

grb-grofov-ortenburzanov.jpg

Grb grofov Ortenburžanov,

baročna freska nad južnim oknom prezbiterija župnijske cerkve v Lescah. Foto: J. Sinobad  
 
grb-rodbine-ortenbug.jpg
Grb rodbine Ortenbug

povzet po risbi v kodeksu iz sredine 15. stoletja, ki ga hrani Mestna knjižnica v Antwerpnu, Belgija.
Risba: J. Sinobad

2. GEOMORFOLOŠKA UTEMELJITEV


Staro mestno jedro Radovljice leži na ozkem prodnatem pomolu, ki ga na severovzhodu omejuje predtrški Dol, na jugozahodu pa dolina reke Save. Na tem pomolu trikotne oblike Save je konec 13. stoletja zrasla tržna naselbina Radovljica.

staro-mestno-jedro-radovljice.jpg

Staro mestno jedro Radovljice
leži na koničastem pomolu nad predtrškim Dolom in dolino reke Save.
Risba: J. Sinobad

Drugi geomorfološki trikotnik, ki je značilen za radovljiško pokrajino, je sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke, ki se pod Radovljico zlijeta v najdaljšo slovensko reko − Savo.

sotocje-save-dolinke-in-bohinjke.jpg

Sotočje Save Dolinke in Save Bohinjke.
Foto: M. Kambič

Radovljico in njeno pokrajino poleg geomorfoloških trikotnikov, pomola in sotočja Sav, zaznamuje tudi vertikalna os zvonika župnijske cerkve sv. Petra, po katerem že od daleč prepoznamo značilno veduto kraja.

radovljica-z-gradisca.jpg
Radovljica z Gradišča,
razglednica iz začetka 20. stoletja.

3. PREDLOG ZA ZASTAVO KRAJEVNE SKUPNOSTI RADOVLJICA


Upoštevajoč zgodovinsko dediščino (grb grofov Ortenburžanov), geomorfološke značilnosti kraja in pokrajine (pomol med Dolom in Savo, sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke) in dominantno os v veduti kraja (zvonik ž. c. sv. Petra), se kot poglavitni grafični element izlušči rastoča konica oz. trikotnik rdeče barve na srebrnem polju. 

Veksilološki opis zastave

Zastava Krajevne skupnosti Radovljica je rdeče−bela. Na belem polju leži trikotnik rdeče barve. Trikotnik v obliki rastoče konice je z vrhom obrnjen na desno stran zastave, v smeri droga za obešanje. Razmerje med rdečo in belo barvo je ena proti ena. Razmerje med širino in dolžino zastave je dve proti tri. Kadar zastava visi kot bandero, je vrh rastoče konice obrnjen navzgor.

zastava-obcine-radovljica.jpg
Zastava Krajevne skupnosti Radovljica.
Risal: Jure Sinobad 

LITERATURA

Jure Sinobad, Izrok Šorli: Zastava mesta in občine Radovljica. Radovljica 1993. Tipkopis in grafične priloge hrani Občina Radovljica.
Stane Adam: Nastanek trga in župnije v Radovljici, samozaložba. Radovljica 2000.